Edina prava pot, je navzgor

Vsakomur se kdaj v življenju zgodi, da se znajte na točki v življenju, ko več ne vidi izhoda, ne vidi smisla v življenju in ne zna narediti koraka naprej. Te stvari se nam najpogosteje dogajajo, ko utrpimo kakšno izgubo, bodisi službe, bodisi ljubljene osebe. In takrat se nam zazdi, da se je življenje nehalo vrteti, da je svet obstal. Brezvoljni se presedamo po kavču, naslednji trenutek se že valjamo po postelji. Bašemo se s svinjarijo in se smilimo sami sebi. Vsi smo to že kdaj doživeli.

V tem primeru je najbolje zapustiti dom in se odpraviti v svet, čeprav je to zadnje česar si želimo. Za štiri stene se nam namreč ne bo prikradla nobena dobra vila, ki bo rešila vse naše probleme.

Če si želimo napolniti baterije in naše čustvene posode, ki so na tej točki verjetno že popolnoma prazne, moramo med ljudi. Na koncert, v telovadnico, naravo, kamorkoli, kjer si bomo misli zaposlili s čem drugim kot pa samopomilovanjem. Kaj hitro bomo namreč spoznali, da nismo edini s problemi in da ko enkrat zadanemo dno, več globlje ne gre. Potem se lahko obrne samo še navzgor in stvari se kaj hitro pričnejo obračati v naš prid. Navadno se to zgodi prav takrat ko to najmanj pričakujemo, oporo pa dobimo od ljudi, ki jim tega ne bi nikoli pripisali. Četudi se zaupamo popolnemu neznancu, nebomo na nič slabšem. Če bo pokazal interes, da nam prisluhne, lahko kvečjemu kak dobromeren nasvet. Najboljši in najbolj optimalni poslušalci so pa naši starši. Ti bodo vedno ravnali v interesu dobrem za svojega otroka. Prav tako so zelo dobra uteha živali pa eveda naši bližnji prijatelji. Ko trpimo je važno, da neke stvari spravimo iz sebe, neglede na to kaj bomo potegnili iz tega. Včasih pomaga že, da slišimo sami sebe na glas izgovoriti nekaj, česar nočemo slišati, da lažje sprejmemo resnico, ki nas bo naredila modrejše in preudarnejše v prihodnje.

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail